Najprej se vam najlepše zahvaljujem za vaš doprinos, da je bil najin poročni dan res nepozabno doživetje.

Vaša glasbenica (violinistka) je svoje delo opravila zares profesionalno in zelo kvalitetno.

Vsi svatje so bili navdušeni nad njenim glasbenim nastopom.

Še enkrat najlepša hvala in upam, da se še kdaj srečamo morda ob kakšni drugi priložnosti.

Rada bi se vam lepo zahvalila za vso vašo pomoč in sodelovanje na pogrebnem obredu za mojim pokojnim očetom. Posebej hvala vaši flavtistki za čudovito odigrane melodije (kljub katastrofalnemu vremenu ravno v času obreda). Vaš pristop je zares profesionalen. Presenečena sem, kako zelo prisluhnete željam naročnika in naredite vse, da jih izpolnite. Še enkrat iskrena hvala! Želim vam še veliko zadovoljnih naročnikov, osebno vas bom priporočila znancem in prijateljem!

V memorijo na pomembne zgodovinske trenutke, ki v ljudeh vzbujajo zelo različne občutke, smo na Cekinovem gradu v Ljubljani poskrbeli za krasen glasbeni vložek dua, pevca solista ob spremljavi klavirja. Izvajala sta klasične žalostinke, med katerimi je največ čustev vzbudila pesem Samo en cvet.

Na željo duhovnika smo v dogovoru z violinistko poiskali krasne ciganske melose, s katerimi je domači duhovnik želel obogatiti liturgijo prvega svetega obhajila. Otroci, starši in vsi navzoči so ob pesmi plesali, ploskali in se popolnoma prepustili toku glasbe, kar je osupnilo tudi izvajalko samo.

Zbranim gostom, staršem in prijateljem diplomantov Ekonomske Fakultete je violinistka z izbranimi skladbami izjemno obogatila njihov trenutek in še posebej osupnila samega dekana EF, ki ni mogel skriti navdušenja nad vrhunskimi izvedbami skladb.

V krasnem ambientu glamuroznega hotela Kempinski je dal piko na i romantiki trenutka ob neponovljivem DA naš pianist, ki je goste skozi celotno dogajanje božal z nežnimi romantičnimi melodijami.

Pozdravljeni!

Kot sem vam takoj po poroki sicer že sporočila po telefonu, bi želela sedaj tudi pisno izraziti pohvalo vaši agenciji, ker ste nama svetovali in priskrbeli res vrhunske in profesionalne glasbenike, ki so polepšali najin dan, 24.4.2010 v Ljubljani.

Že dekleta iz godalnega tria so pri cerkvenem obredu opravile odličen nastop. Zelo lepo so odigrale vse skladbe po najini želji, prav tako sva bila zelo zadovoljna tudi z njihovim lastnim izborom skladb. Mnogo svatov je posebej pohvalilo njihovo igranje. Glasba je naredila celoten obred prav tako lep, kot sva si ga zamislila.

Zabavni bend pa je bil za naju in za vse svate sploh fenomenalen! Uspeli so narediti žur in spraviti na plesišče tudi tiste, ki običajno le v sede prisluhnejo glasbi in le opazujejo dogajanje na odru, tako da je bil njihov nastop res nad vsemi najinimi pričakovanji. V širok izbor odigranih sklad so odlično vključili nekaj komadov za najmlajše (otrok je bilo kar precej in so bili nad plesom ‘Račke’ čisto navdušeni:), odrasle so na plesišče privabili z nekoliko bolj tradicionalnim valčkom in polko, najvztrajnejši pa smo do jutranjih ur uživali ob moderni zabavni glasbi. Pevka je s fantastičnim petjem navdušila tako domačo, kot tujo publiko. Res nepozabno!

Skratka, bila sva več kot zadovoljna z vsemi glasbeniki, ki ste nama jih priporočali, zato se bova v prihodnje ob organizaciji kakšnega večjega praznovanja z veseljem spet obrnila na vašo agencijo in vas priporočala tudi svojim prijateljem.

Še enkrat hvala lepa za odličen nasvet ter lep pozdrav in veliko uspehov še naprej,

Spoštovani, zahvaljujem se vam za vaš prispevek k slovesu. Zelo lepo, mogoče se kdaj srečamo tudi  v drugačnih okliščinah.

Pri iskanju glasbene skupine za poroko sva imela nemalo težav. V agenciji Glasba po meri so nama prisluhnili in nama pomagali izbrati ansambel po najinih željah. Etno skupina je bila na poroki pravi hit, tako za prijatelje, kot tudi za sorodnike. Še po poroki so vsi govorili, kako dober žur je skupina naredila; zaključili smo ga s petjem ob spremljavi kitare. Skupina se je tudi prijazno odzvala na najino prošnjo in nama zaigrala tango za otvoritveni ples ter še eno nama ljubo skladbo. Na koncu ne moreva zaklučiti z drugimi besedami kot: super, odlično, fantastično!

V znanem ljubljanskem baru COCOA BAR je zbrano družbo do jutranjih ur zabaval DJ, ki je vnesel v večer širok spekter glasbenih zvrsti in predvsem posluh željam naročnika.

Na slavnostni podelitvi diplom na Ekonomski fakulteti je violinists svojo mladostjo, predvsem pa s profesionalnostjo in virtuoznim nastopom s skladbama V. Monti:  CZARDAS ter N. Paganinni: 24 CAPRICE, naravnost očaral tako vodstvo fakultete kot tudi vse zbrane goste.

Hočem s Teboj Gospod, s Teboj hočem s Teboj

iti vse dni, s Teboj Gospod. (2x)

Varna pot je s Teboj preko temne noči,

ko me vodiš na goro, kjer luč Tvoja gori.

Tebi ostal bom zvest,

Gospod, Tebi bom zvest,

Tebi hočem ostati zvest. (2x)

Moje mlade moči

in skrbi mladih dni

z Božjo roko var’val boš,

če ostal Ti bom zvest.

Bori, bori v tihi grozi

bori, bori v nemi grozi,

bori, bori, bori, bori!

Bori, bori, temni bori

kakor stražniki pod goro

preko kamenite gmajne

težko, trudno šepetajo.

Kadar bolna duša skloni

v jasni noči se čez gore,

čujem pritajene zvoke

in ne morem več zaspati.

»Trudno sanjajoči bori,

ali umirajo mi bratje,

ali umira moja mati,

ali kliče me moj oče?«

Brez odgovora vršijo

kakor v trudnih, ubitih sanjah

ko da umira moja mati

ko da kliče me moj oče,

ko da so mi bolni bratje.

Oh promise me that someday you and I,
Will take our love together to some sky.
Where we can be alone and faith renew,
And find the hollows where those flowers grew.
Those first sweet violets of early spring,
Which come in whispers thrill us both and sing
Of love unspeakable that is to be,
Oh promise me, oh promise me.

Oh promise me that you will take my hand,
The most unworthy in this lonely land.
And let me sit beside you in your eyes,
Seeing the vision of our paradise.
Hearing God’s message while the voices roll,
They’re mighty music to our very souls.
No love less perfect than a life with thee,
Oh promise me, oh promise me.

When the mellow moon begins to beam,
Ev’ry night I dream a little dream,
And of course Prince Charming is the theme,
The he for me.
Although I realize as well as you
It is seldom that a dream comes true,
For/To me it’s clear
That he’ll appear.

Some day he’ll come along,
The man I love
And he’ll be big and strong,
The man I love
And when he comes my way
I’ll do my best to make him stay.

He’ll look at me and smile
I’ll understand ;
And in a little while,
He’ll take my hand ;
And though it seems absurd,
I know we both won’t say a word

Maybe I shall meet him Sunday
Maybe Monday, maybe not ;
Still I’m sure to meet him one day
Maybe Tuesday will be my good news day

He’ll build a little home
Just meant for two,
From which I’ll never roam,
Who would – would you ?
And so all else above
I’m waiting for the man I love.

Summertime and the livin is easy
Fish are jumpin and the cotton is high
Oh your daddys rich and your ma is good lookin
So hush little baby, don’t you cry
One of these mornings
Youre goin to rise up singing
Then you’ll spread your wings
And you’ll take the sky
But till that morning
There’s a nothin can harm you
With daddy and mammy standin by

Somewhere over the rainbow
Way up high
In the land that I heard of
Once, once in a lullaby

Somewhere over the rainbow
Skies are blue
And the dreams that you dare you dream
Really do come true

Someday I’ll wish upon a star
And wake up where the clouds
Are far behind me
Where troubles melt like lemon drops
Away above the chimney tops that’s where you’ll find me

Someday I’ll wish upon a star
And wake up where the clouds
Are far behind me
Where troubles melt like lemon drops
Away above the chimney tops that’s where you’ll find me

Somewhere over the rainbow
Skies are blue
And the dreams that you dare to dream
Really do come true

If happy little bluebirds fly
Above the rainbow
Why, oh why, can’t I

Moon river, wider than a mile
I’m crossing you in style some day
Oh, dream maker, you heart breaker
Wherever you’re goin’, I’m goin’ your way

Two drifters, off to see the world
There’s such a lot of world to see
We’re after the same rainbow’s end, waitin’ ’round the bend
My huckleberry friend, moon river, and me

(moon river, wider than a mile)
(I’m crossin’ you in style some day)
Oh, dream maker, you heart breaker
Wherever you’re goin’, I’m goin’ your way

Two drifters, off to see the world
There’s such a lot of world to see
We’re after that same rainbow’s end, waitin’ ’round the bend
My huckleberry friend, moon river, and me

Well, since my baby left me,
I found a new place to dwell.
It's down at the end of lonely street 
at Heartbreak Hotel.

You make me so lonely baby, 
I get so lonely,
I get so lonely I could die.

And although it's always crowded,
you still can find some room.
Where broken hearted lovers 
do cry away their gloom.

You make me so lonely baby, 
I get so lonely,
I get so lonely I could die.

Well, the Bell hop's tears keep flowin',
and the desk clerk's dressed in black.
Well they been so long on lonely street 
They ain't ever gonna look back.

You make me so lonely baby, 
I get so lonely,
I get so lonely I could die.

Hey now, if your baby leaves you,
and you got a tale to tell.
Just take a walk down lonely street

Only you
Can do make all this world seem right,
Only you
Can do make the darkness bright,
Only you, and you alone
Can feel me like you do
And do fill my heart with love for only you.

Only you
Can do make all this change in me,
For it's true
You are my destiny.
When you hold my hand, I understand
The magic that you do,
You're my dream come true,
My one and only you.

Only you
Can do make all this change in me,
For it's true
You are my destiny.
When you hold my hand, I understand
The magic that you do,
You're my dream come true,
My one and only you.

Brez besed
bova našla se nekje,
z roko v roki šla naprej,
kot da mnogo let ni mimo.

Brez besed,
brez vprašanj in brez laži
bova našla košček sanj,
ki živijo v dnu srca vse dni.

Vzemi moj drugi jaz,
le ti poznaš ga, le ti veš zanj,
za hip bodiva spet to, kar sva,
brez besed, brez laži.

Vdano in brez besed bova z jutrom se razšla,
z večno željo, da še kdaj bi nekje, v hiši sanj,
si našla svoj pristan.

Vzemi moj drugi jaz,
le ti poznaš ga, le ti veš zanj,
za hip bodiva spet to, kar sva,
brez besed, brez laži.

Vdano in brez besed bova z jutrom se razšla,
z večno željo, da še kdaj bi nekje, v hiši sanj,
si našla svoj pristan.

Vsi so prihajali,
njega ni blo,
ko bi on vedel,
kako mi je hudo.

Zvezdice so prišle,
lunca je bla,
jaz sem pa čakala
sama doma.

Druge podajale
fantom roké,
jaz pa točila sem
grenke solzé.

Fantič pa prišel bo,
stisnil roko,
prec bo ozdravljeno
srce bolno!

Kje so moje rožice, pisane in bele,
moj’ga srca ljubice, žlahtno so cvetele.

Ah, pomlad je šla od nas,
vzela jih je zima, mraz.

Kje so moje ptičice, kam so zdaj zletele ?
Oh, nedolžne pevčice, kak so žvrgolele !

Zanke b’le nastavljene,
ptičke so se ujele vse.

Kje je tista deklica, v vrtu je sedela,
lepa kakor rožica, pesmice je pela.

Hitro, hitro mine čas,
mine tudi lep obraz.

Kje je fantič zdaj vesel, ki je to prepeval,
da bi še enkrat zapel, kratek čas nam delal.

Nocoj pa oh nocoj, ko mesec svetil bo

prišel bo ljubi moj, prišel jemat slovo.

Ne jokaj ljubica, ne bodi žalostna,

čez sedem kratkih let se bova vid'la spet.

Prežalostno srce, ker ljubega več ni

pod mojim okencem, pa trav'ca zeleni.

Yesterday, all my troubles seemed so far away
Now it looks as though they’re here to stay
Oh, I believe in yesterday.

Suddenly, I’m not half to man I used to be,
There’s a shadow hanging over me.
Oh, yesterday came suddenly.

Why she had to go I don’t know she woldn’t say.
I said something wrong, now I long for yesterday.

Yesterday, love was such an easy game to play.
Now I need a place to hide away.
Oh, I believe in yesterday.

Mm mm mm mm mm.

Na gomilo tvojo rano
Bom spominčic nasejál,
Ko jim cvetje bode dano,
Cvetke v šopek bom nabral.

Šopek pa na srce denem,
Naj mi tvoj spomín mladí,
Dôkler se s teboj ne sklenem,
Kjer ločítve v veke ní!

Sveta noč, blažena noč,
vse že spi, je polnoč.
Le devica z Jožefom tam
v hlevcu varje detece nam.
Spavaj dete sladkó,
spavaj dete sladkó.

Sveta noč, blažena noč,
príšla je k nam pomoč.
Dete božje v jaslih leži,
grešni zemlji radost deli.
Rojen je rešenik,
rojen je rešenik.

Sveta noč, blažena noč,
radostno pevajoč
angeli Gospoda slavé,
mir ljudem na zemlji želé.
Človek zdaj si otet,
človek zdaj si otet.

Šivala je deklica zvezdo,
zvezdo rdečo kot kri
in zraven si pela je pesmi,
pesmi svobodnih je dni.

Šivala je deklica zvezdo,
k nji stopil je mlad partizan,
ki bori se za zlato svobodo,
za kmečki in delavski stan.

Le šivaj deklica zvezdo
pa zraven veselo zapoj,
saj črnim fašistom – gestapom
prisegli krvavi smo boj!

In še je šivala zvezdo,
zapela je pesem na glas,
od vsepovsod partizani
prihiteli so k deklici v vas

Na kapi se zvezda leskeče,
na vzhodu že zarja žari,
zdaj kmalu bomo svobodni,
svobodni – proč temne noči.

Oj Triglav, moj dom, kako si krasan,
kako me izvabljaš iz nizkih ravan
v poletni vročini na strme vrhe
da tam si spočije v samoti srce,
kjer potok izvira v skalovju hladan:
oj Triglav, moj dom, kako si krasan!

Oj Triglav, moj dom, četudi je svet
začaral s čudesi mi večkrat pogled,
tujina smehljaje kazala mi kras,
le nate sem mislil ljubeče ves čas,
o tebi sem sanjal sred’ svetlih dvoran:
oj Triglav, moj dom, kako si krasan!

Oj Triglav, v spominu mi je tvoj čar,
zato pa te ljubim in bom te vsekdar,
in zadnja ko ura odbila mi bo,
pod tvojim obzorjem naj spava telo,
kjer radostno ptički naznanjajo dan:
oj Triglav, moj dom, kako si krasan!

Večerni zvon, o mili zvon!
Ko zarja z modre nam višave
zvezdà naznanja milijon,
naznanjaš ti zemljanom: ave,
ave Maria.

Škrjanci pojejo v nebo,
drobé že slavci iz goščave,
da se čarobnih spevov sto
z zvonenjem zliva v eden ave,
ave Maria.

Obriše s čela potnik znoj,
na sredi postoji dobrave,
in sladek ga navda pokoj,
ko tiho v srcu moli ave,
ave Maria.

Vsi so venci vejli,
vsi so venci vejli,
samo moj zeleni.

Al ga jes zalejvlen,
al ga jes zalejvlen,
al ga jes zalejvlen,
s svojimi skuzami.

Či bi moja skuza,
či bi moja skuza,
či bi moja skuza,
na kamen spadnola.

Kamen bi se razklau,
kamen bi se razklau,
kamen bi se razklau,
na dvouje, na trouje.

Venite, rož’ce moje,
oh, kaj bi še cvetele,
oh, kaj bi še cvetele,
venite ve z menoj.

“Povej nam, dekle,
povej, kaj ti je?”
vprašale so rožice
žalostne vse.

“Povej, oj, dekle,
povej, kaj ti je?”
vprašale so rožice vse.

Venite, rož’ce moje,
zakaj bi še cvetele,
zapustil fant je mene,
venite ve z menoj.

Sklonile glave so rož’ce moje,
potem pa zvenele so žalostno vse.

Kde so moje rožice,
Pisane in bele?
Moj’ga srca ljubice,
Žlahtno so cvetele –

Ah, pomlad je šla od nas,

Vzela sta jih zima, mraz!
Kde so moje tičice,
Kam so odletele?
Oh nedolžne pevčice,
Kak’ so žvrgolele –

Zanjke b’le nastavljene,

Tič’ke so se vjele vse.
Kde je hladni potok moj,
Kder sem se sprehajal,
Ko skušnjav nevarni boj
Mene je obdajal? –

Suša vélika bilá,

Zemlja je popila ga.
Kde je moja utica,
Utica zelena?
Kde je hladna senčica,
Z lipice spletena? –

Hud vihar podrl je njo,

Ah, zelena več ne bo!
Kde je tista deklica,
V vrtu je sedela?
Lepa, kakor rožica,
Pesnice je pela –

Hitro, hitro mine čas,

Mine tudi lep obraz.
Kde je pevec zdaj vesel,
Ki je to prepeval?
Naj bi enkrat še zapel,
Kratek čas nam delal! –

Hitro, hitro mine čas,

Ah, ne bo ga več pri nas!

Vsi so prihajali, njega ni b’lo,
ko bi on vedel, kako mi je hudo.

Zvezdice so prišle, lun’ca je b’la,
jaz pa sem čakala sama doma.

Druge imele so fante lepe,
jaz pa točila sem grenke solze.

Druge podajale fantom roke,
jaz pa točila sem grenke solze.

Fantič pa prišel bo, stisnil roko.
prec’ bo ozdravljeno srce bolno!

Zabučale gore,
zašumeli lesi.
Oj, mladost ti moja,
kam si šla, oj kje si?

Oj, mladost ti moja,
kam si se zgubila?
Kakor da bi kamen
v vodo potopila.

Časi, zlati časi,
neužiti krasi!
Moja mlada leta
niso užila sveta!

Kamen, še ta kamen
v vodi se obrne,
le mladost se moja
nikdar več ne vrne.

Zakrivljeno palico v roki,
za trakom pa šopek cvetic,
ko kralj po planini visoki
pohajam za tropom ovčic.

Saj tukaj na sončni višavi
le sam sem, le sam gospodar,
živejem po pameti zdravi,
za muhe mi ljudske ni mar.

Nikomur tu nisem napoti,
napoti ni meni nikdo;
kdo čisto veselje mi moti,
kdo moti življenje mirnó?

Nikdár ne zmrači se mi čelo,
nikdár ne stemné se oči,
in pojem in ukam veselo,
da z gôre v goró se glasi.

Naj drugi okoli po sveti
si iščejo slave, blaga,
jaz hočem na gori živeti,
tu sreča, tu mir je doma.

Za čredico krotko popeval
bom pesemce svoje sladké,
dolincem glasno razodeval,
kar polni mi srečno srce.

Ne, palice svoje ovčarske
za žezlo kraljévo ne dam,
in rajši ko krone cesarske
cvetice na glavi imam!

Travnički so že zeleni,
rožice so razcvetene,
pojd’mo le kosit,
vse prijatelje budit!

Travnički so pokošeni,
rožice so pomorjene,
zdaj pa le domov,
saj že skoraj zarja bo!

Tam, kjer teče bistra Zilja,
se po dolini lepo zliva,
kjer mi zibka tekla je,
tega kraja jaz pozabim ne.

Hojla drija , drija, drija, hojla drom,
hojla drija , drija, drija, hojla drom,
hojla drija , drija, drija, hojla drom,
hojla drija, hojla drom.
Slovenska mat´ me je rodila,
na svojih prsih me je dojila,
slovenske pesmi je pevala,
ko dete me je zibala.

Hojla drija , drija, drija, hojla drom,
hojla drija , drija, drija, hojla drom,
hojla drija , drija, drija, hojla drom,
hojla drija, hojla drom.

Rasti, rasti rožmarin,
ti dekliški drag spomin.
Rožmarin ima svoj duh,
naj bo zelen al’ pa suh.

Kadar jaz umrla bom,
venček lep imela bom,
‘z rožmarina zelen’ga, 

nageljna rdečega.

Naj zvonovi mi pojo,
ko k pogrebu me neso.
V grobu počivala bom,
več sestric imela bom.

Prišla bo pomlad, učakal bi jo rad,
da bi zdrav, vesel, lepe pesmi pel.
To me veseli, trav’ca zeleni,
drobna ptičica pa žvrgoli.

Prišla bo kukav’ca, moja ljubica,
in bo kukala in prepevala.

Kukala kuku, prepevala tako,
da bi vedno nam tak’ luštno b’lo!

Pozimi pa rožice ne cveto,

dekle, oj, kaj pa za pušeljček bo?

Pušeljc pa mora bit’ zelen al’ plav,

z njim bom slovo jemal.

Pušeljc ti že naredila bom,

s plavo ga žido povila bom,

da ga boš nosil za spomin,

da se boš troštal z njim.

Ti boš v Ljubljan’ci na straži stal,

druz’ga dekleta si boš izbral.

Ti boš pozabil čisto na me,

jaz pa nikoli na te.

Dekle, kaj pa ti govoriš,

glej, da se mi ne zagovoriš;

komaj bom storil marš ali dva,

imela boš drugega!

Polje, kdo bo tebe ljubil,
ko bom jaz v grobu spal?

Ljubil žar me bo spomladi,
ki nad mano bo sijal.

Jaz pa bom pomlad naprosil,
naj gre mimo tvojih tal.

Pojdem v rute,
tam, kjer je mraz,
tam, kjer moj pobič
je pokopan.

Tam dol pokleknem,
´n mal požebram,
da ne bo moj pobič
ležal koj sam.

Počiva jezero v tihoti in listje rahlo mi šumi.

Ob jezeru tam v temni noči mlad partizan molče stoji.

Obljubo deklica je dala, da bo čakala tisti dan,

ko bo svoboda zasijala, ko se povrne partizan

Ko drugo leto borbe mine, prejela draga pisemce,

da je v boju vrh planine prebila krogla mu srce.

Počiva jezero v tihoti in listje rahlo mi sumi.

Na dnu samotnega jezera dekle nesrečno mirno spi.

Po jezeru bliz Triglava

čolnič plava sem ter tja.

V čolnu glasno se prepeva,

da odmeva od gore.

Mile ptice po dolinah

in planinah se bude,

ker so čule pesem mojo,

vsaka svojo žvrgoli.

Ribam srca vsem igrajo,

da skakljajo nad vodo;

še valovi šepetajo

in šumljajo med sabo.

Tukaj Slava vence vije,

srce bije nam gorko.

Čujte, gore in bregovi,

da sinovi Slave smo.

More more more more, svud oko nas.
A na moru mala barka, Ane i ja.
Dok ja veslam ona šuti, šutim i ja.
Ljubavi su takvi puti, svako to zna.

Slika je stara, i pjesma je znana.
A mladi smo mi.
Na novi način ću pjevati pjesmu.
Koju znaju svi.

Plovi, plovi, plovi mala barka,
A u barci čiribiri bela Anka.
Plovi, plovi, plovi mala barka,
A u barci čiribiri bela Anka.

Pleničke je prala pri mrzlem studenc,

pa pride knjej fantič korajžen ko ptič,
prav milo jo vpraša: oj ljubica ti,
zakaj imaš solzne oči

Zakaj me sprašuješ,
ko sam dobro znaš,
kako je en rožici v suhemu glaž’.
Če ji ne prilivaš se kmal’ posuši,
zato imam solzne oči.

Lansk’ leto so cvele mi lilije lepo
a letos so vzele od mene slovo.
Zdaj sineku pojem, da lažje zaspi,
zato imam solzne oči.

Izvajaleka: Marta Zore.

Avtori: Rudi Medved

Ko bom zaspal
ne ponujaj mi vzglavja,
saj kdor se poslavlja ne mara topline,
v hladu naj mine kar mora miniti,
noeem dvomiti, da res hoeem iti,
hoeem dotik le, razgreto je eelo,
hladen dotik le srce je hotelo.

Ko boš zaspal
ne išei si vzglavja,
srce naj poslavlja se s kanekom topline,
ee mora, naj mine, kar hoee miniti,
a pusti dvomiti, da res hočeš iti,
dovoli poljub na razgreto ti čelo,
vroč le poljub srce je hotelo.

Ob klicu slovesa
ne smeva ihteti
saj kdor se poslavlja
ne mara verjeti,
vedro naj bo, kar pač mora biti,
naj bo nasmeh,
srce ne bo prazno,
ko se razideva
komaj opazno.

Ob klicu slovesa
ne smeva ihteti
saj kdor se poslavlja
ne mara verjeti,
vedro naj bo, kar pač mora biti,
naj bo nasmeh,
srce ne bo prazno,
ko se razideva
komaj opazno.

O nepričakovani dar,

da sin me je otel,

bil sem zgubljen,

zdaj najden sem

in slep sem ozdravel.

Srce mi vztrepetalo je,

ko njega sem spoznal,

ki meni siromaku je

rešilno roko dal.

Že misel sama na boga

visoko dviga nas

v njegovi luči

vse stvari

dobijo nov obraz.

Oljsko goro tiha noč pokriva, potok Cedron žalostno šumlja,

bleda luna za oblak se skriva, zvezdica nobena ne miglja.

O, zakaj žaluje Oljska gora? O, zakaj vsa zemlja drgeta? O, ne vprašaj, le solze pretakaj, z Jezusom, ki pot krvav poti.

Duša mu je žalostna do smrti, srce krči se od žalosti.

Božja usta prosijo utehe, v grozni boli vse ga zapusti.

O ne, Jezus, mi ne zapustimo, te nikoli, oj nikoli več;

srčno vdani k tebi, glej hitimo, k tebi, Jezus, v blaženo nebo.

Oj Božime, tele dolince.
Kuo vas težko jest zapustim.

Oj Božime, tata an mama.
Kuo vas težko jest zapustim.

Oj Božime, sestre an bratri.
Kuo vas težko jest zapustim

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime.
Pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja,
kakor v nebesih tako na zemlji.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

(Amen)

V temnem gozdu ob tabornem ognju

pesem tiho junaki pojo.

O trpljenju Slovenskega ljudstva,

ki bori se za svojo svobodo.

O junaki, le dajte prodrite

v naša mesta iz temnih gozdov.

Vse, ki bijejo nas, preženite

in spodite iz naših jih domov.

Nobody knows the trouble I’ve seen
Nobody knows but Jesus
Nobody knows the trouble I’ve seen
Glory Hallelujah

Sometimes I’m up and sometimes I’m down
Yes lord, you know sometimes I’m almost to the ground
O yes, Lord, still

You got here before I do
O yes Lord, don’t forget to tell all my friends I’m coming too

O yes Lord, still

Nmau čez Izaro, nmau čez gmajnico,
kjer je dragi dom z mojo kajžico.
Kjer so me zibali mamica moja
in prepeulali haji, hajo.

K’ s’m še mihen bil, sem bil dro vesiu,
sem več barti ktero pesem pel,
zdaj vse minulo je, nič več pel ne bom,
zdaj ni več moj mili, dragi dom.

Hiša očina, ljuba mamica
o da’b vidu še en bart oba.
O, da bi vidu spet mamico mojo,
pa bi spevlal spet haji, hajo.

Kakšno noč, ko pri štorkljah prespim
pod visečo meglo
tiho, sam, med njimi stojim
le noge nad vodo.

Ko pa žarek pregrize temo,
prebudimo se iz sanj,
močvirje novih zelja
bo odletelo v nebo.

Namesto koga roža cveti
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?

če pa trava nad mojo zemljo
bo premogla kak cvet,
enim tiho kapljo v oko,
drugim dal bo med.

Namesto koga roža cveti
namesto koga sem jaz,
katera koža najbolj diši,
čigava pesem rabi moj glas?

Na poljani, na poljani
javor bel stoji,
na poljano, na poljano
sonce ne blešči.
Za lesove, za pogorje
šlo je, šlo je v sveto morje
in nič več ga ni…
Mir je, mir v poljani krasni,
beli javor tih,
slišati ni več šumenja,
listov zelenih.
Aj, ti srce, kaj bi rado,
kaj, da ne miruješ?
Sonce ti ne sveti več,
ljuba te ne ljubi več…
kaj še pričakuješ?
Da bo še enkrat vzcvetela
dražestna pomlad?
Da te bo radà imela
sreča še enkrat?
Ne!… Onà je šla, ah šla
in ne vrne se —
kakor zvezda vrh neba,
ko utrne se…
Ti je v jasni visočini
več ne pričakuj!
Tvoji, srce, so spomini —
in miruj, miruj!

Na oknu glej obrazek bled,

Na licih grenkih solzic sled.

Le kaj pa dekle komaj dvajsetih let

Tak žalostno gledaš v svet?

V hribe šel je dragi moj,

S fašisti bije težek boj;

Morda je v krvi obležal nocoj,

Ko branil je narod svoj.

Dekle, ne bodi žalostno,

Obriši solzno si oko!

Tvoj fant gotovo vrne se

Ko zvezda utrne se.

Preženi slutnje iz srca,

Ne delaj sama si gorja.

Ne boj se, da fant se ne vrne z gora,

Ne toči nikar solza.

Dekle, saj ni več daleč dan,

Ko bo pregnan s sveta tiran,

Povrne iz boja se tvoj partizan,

Junak, vsemu svetu znan.

Ponosen vrne se junak,

Ovenčan s slavo slavnih zmag,

In vriskoma vrgel bo titovko v zrak,

Ko stopil čez tvoj bo prag!

Negdje jos cuvam nesto za tebe
Kad dodju jutra puna nevoje
I kad nam nista ne ide
Pogledaj u mene

Ako nas tuzne jutrom probude
I srce stisne se od nevoje
Ja cuvam nesto za tebe
Pogledaj u mene

To moze dati samo onaj koji te
Kad podje po zlu voli vise od sebe

Moj lipi andjele
Pogledaj u mene
Ako nas tuzne jutrom probude
Ja cuvam osmjeh za tebe

Ako nas tuzne jutrom probude
I srce stisne se od nevoje
Ja cuvam nesto za tebe
Pogledaj u mene

To moze dati samo onaj koji te
Kad podje po zlu voli vise od sebe

Moj lipi andjele
Pogledaj u mene
Ako nas tuzne jutrom probude
Ja cuvam osmjeh za tebe

Lipa zelenela je tam v dišečem gaju,

s cvetjem me posipala, d’jal sem, da sem v raju.

Veje raztezovala k nebu je visoko,

meni pa je do srca segala globoko.

Ptičice je lipica v senčico vabila,

kadar ležal sem pod njo, me je ohladila.

Revica pa sedaj skoraj ovenela,

cvetje, listje zeleno zima ji je vzela.

Spavaj, draga ljubica! Večno ne boš spala,

nova pomlad zelena novi cvet bo gnala.

Zopet bodo ptičice, ptičice vesele.

Pesmi nam prepevale, pesmi žvrgolele.

Mrzel veter tebe žene,
drobna ptičica od nas,
ki’znad lipice zelene
si mi pela kratek čas.

Vsako jutro ptička moja
zgodaj si prepevala
Vsako noč je pesem tvoja
sladko me zazibala.

Kadar koli si zletela
v svoje drobno gnezdece,
vakokrat si mi zapela
milo pesem v srčece.

Zdaj pa iz zvonika line,
zadnjo pesem žvrgoliš,
ker čez hribe in doline
v tople kraje si želiš.

K tebi želim, moj Bog, k tebi moj Bog, če boš poslal bridkost ali radost. Tebe bom ljubil zdaj, zdaj in na vekomaj. K tebi želim moj Bog, k tebi moj Bog.

Strma je pot v nebo, strma zelo,

ali lahka s teboj, ti greš z menoj.

Marija tam stoji in mi naprej veli.

K tebi želim, moj Bog, k tebi moj Bog.

zdaj je še temna noč; pošlji pomoč,

da ne omagam zdaj, roko podaj.

Kadar pa pride dan, pel ti bom ves udan. K tebi želim, moj Boh, k tebi moj Bog.

Ko življenje pokaže zobe in v trenutku ti poruši vse,

nikar ne obupaj, pa čeprav se ti zdi, da ničesar več ni.

A sanje so, sanje so, ker sanje vedno ostanejo,

v tvoj svet nov smeh in upanje prinašajo.

Uuu  –  sanjajva, uuu  –  sanjajva.

Kadar solza po licu drsi in misliš si, da rešitve ni,

ne obupaj, pa čeprav je hudo

in zdi se ti, da je vse odšlo. Odp.

Ne obupaj nikoli, zaupaj v sanje,

ker sanje upanje ti dajo, upanje dajo.

Pusti svoje težave, naj misli letijo v nebo, letijo kot ptice.

Nee,  – – –

ne dovoli nikomur, da vzame ti sanje.  – Odp.

Andrej Šifrer – Ko Zvonovi Zapojo

Starec sklonjen nad zemljo in poboža jo z roko,
s svojo hrapavo dlanjo, kot da začutil bi slovo,
ko zvonovi zapojo.

Ko končajo se poti, ko naenkrat jih več ni,
ko si le še sam s seboj, kot se zgodilo je nocoj,
ko zvonovi zapojo.

Molitve novih dni počasi odkrivajo sledi
do koč osamljenih ljudi.
Le pajčevina še drži do skritih pesmi,
ki smo jih ukradli večnosti.

Vem, da je vse več ljudi, ki ne slišijo zvonov,
ko se v poznih urah sami z dela vračajo domov
in zvonovi zapojo.

Ko bi znal govoriti vse jezike,

ljubezni pa bi ne imel,

sm brneč bron in cimbale zveneče….

ko bi imel dar prerokovanja,

ko bi imel vso vednost,

poznal vse svetosti,

ko bi imel tako vero,

da bi gore prestavljal…

ljubezni pa bi ne imel…

prenehala bodo preroštva,

umolknili jeziki,

znanost sama bo prešla.

a ljubezen nikoli ne umre,

ker vse veruje,

vse upa, vse prerašča,

vse opraviči, nikoli, ne išče svoje resnice, le se veseli.

Kje so tiste stezice k’so včasih bile?
Zdaj pa raste grmovje in zelene trave.

Bom grmovje posekal trevice požel,
bom naredil stezice, ki so včasih bile.

Vse stezice so lepe, najlepša je ta,
ki me vodi do doma, kjer so mamca moja.

Kaj ti je deklica, da si tak žalostna ?

Kaj mi je, nič mi ni, srce me boli.

Oblekla bom črn gvant, saj to je bil moj fant,

saj to je bil moj fant, k’ zdaj mrtev leži.

Na grob njegov bom vandrala, na grob njegov bom sama šla,

tam bodem sanjala, vse kar sva si b’la.

Fantič na vojsk’ leži, fantič, oj vstani mi.

Kak’ čem jaz vstati, k’ me krogla teži.

Kad bi ove ruže male
za bol srca moga znale
pustile bi suzu koju
da ublaže tugu moju.

Al’ ne znadu, al’ ne znadu
šta je uzrok mome jadu
samo onaj jedan znade
što mom srcu bol zadade.

Vi proklete ruže male,
zar mi niste kazat znale.
da moj dragi drugu ljubi,
i za njome život gubi.

Jaz bi rad rdečih rož,
jaz bi rožmarina rad;
z rožami bi rad ljubezni,
z rožmarinom rad bi nad !

Dekle, daj mi rož rdečih,
dekle, rožmarina daj,
da bom sanjal o pomladi,
da bo moj mladostni maj !

Rož rdečih zame nimaš,
rožmarina tudi nič;
žalostno je srce moje,
žalosten sem jaz fantič.

Hodil sem po sončnih tratah,
vprašal ptičke, kje si ti?
Pa so mi zažvrgolele
in so rekle, da te ni.

Vprašal rože sem na gredah,
kjer doma bila si ti (si bival ti).
Pa so glavice sklonile
in so rekle, da te ni.

Vprašal sem srce še svoje,
ki kraljica si mu ti (v srcu tam kraljuješ ti).
Pa je v noči zajokalo
in je reklo, da te ni.

Vprašal križ sem nad gomilo,
naj povemi, kje si ti.
Križ mi gori je pokazal:
Šla (šel) je v dom nad zvezdami.

Vprašal zvezde sem blesteče,
ki od njih nebo žari.
Pa so spet odgovorile:
V raju je med angeli.

Stopil v cerkev sem domačo,
tja kjer večna luč gori.
In Gospod je spet potrdil:
V večnosti se veseli.

Gospod je moj pastir,

nič mi ne manjka.

Na zelenih pašnikih mi daje ležišče;

k vodam počitka me vodi.

Mojo dušo poživlja,

vodi me po pravih stezah

zaradi svojega imena.

Tudi če bi hodil po globeli

smrtne sence,

se ne bojim hudega,

ker si ti z menoj,

tvoja palica in tvoja opora,

ti me tolažita.

Pred mano pogrinjaš mizo

vpričo mojih nasprotnikov;

z oljem mi maziliš glavo,

moja čaša je prepolna.

Le dobrota in milina me bosta spremljali

vse dni mojega življenja;

prebival bom v hiši Gospodovi

vse dni življenja.

(Psalm 23, SSP)

Gozdič je že zelen, travnik je razcveten,
ptički pod nebom prav milo pojo.

Ptički, jaz vprašam vas, al bo že skor’ pomlad,
al’ bo že skoraj zelena pomlad?

Pomlad že prišla bo, k’  tebe na svet ne bo.
k’  te bodo djali v to črno zemljo.

Ptički le ‘n čas pojo, rožce le ‘n čas cveto,
mojga veselja nikol’ več ne bo.

Glejte, že sonce zahaja,
skoraj za gore bo šlo,
hladen počitek nam daja,
pojd’mo veselo domov!

Čujte zvoniti!
Počivat zvoni.
Čujte zvoniti!
Počivat zvoni.
Zvoni, le zvoni nocoj,
sladko počivat zapoj!

Čujte po drevju šumeti,
glejte, kak vetrc pihlja,
urno, že začne mračiti,
hitro, da bomo doma!

Čujte zvoniti!
Počivat zvoni.
Čujte zvoniti!
Počivat zvoni.
Zvoni, le zvoni nocoj,
sladko počivat zapoj!

Vsi bomo enkrat zaspali,
v miru počivali vsi,
delo za vselej končali,
v hišo Očetovo šli.

Takrat, zvonovi,
zvonite lepo!
Takrat, zvonovi,
zvonite lepo!
Klič’te k Očetu domov,
klič’te nas v sveto nebo!

Za vsaku dobru rec,

Kaj reci si mi znala,
Za vsaki pogled tvoj,
Za vsaki smeh tvoj, fala!

Tak malo dobroga

V zivlenju tu se najde,
I ce je sunce cas
Za oblak taki zajde.

A ti si v srce mi

Tak puno sunca dala,
Kaj morem ti neg rec;
Od vsega srca FALA!

Glasba: Richard Rodgers
Tekst: Oscar Hammerstein

Edelweiss, Edelweiss
Every morning you greet me
Small and white,
clean and bright
You look happy to meet me.
Blossom of snow
may you bloom and grow,
Bloom and grow forever.
Edelweiss, Edelweiss
Bless my homeland forever.

Danes stara sva in siva,
pozna se težko breme let.
Postala sva tako ranljiva,
mnogo prehiter je za naju svet.
Najine poti so kratke,
le redkokdaj še greva kam.
Vedno skupaj, vedno sama,
ona vse je, kar imam.

Daleè, daleè je za naju pomlad,
leta prinesla so jesen.
Daleè, ko dekletu sem govoril: “Rad te imam.”
In ko bil jaz fant sem njen.
Daleè, daleè je za naju pomlad,
mi za mladostjo je hudo.
A ne bi hotel sam postati spet mlad,
raje star sem, star in z njo.

Govoriva si spomine,
mnogo vsega je bilo.
Reèeva: “Kako vse mine.”
In malo nama je hudo.
A nato se nasmejiva,
sreèna, ker sva se našla.
Kako lepo je, da sva se spoznala
in skupaj skozi življenje šla.

Daleè, daleè je za naju pomlad,
leta prinesla so jesen.
Daleè, ko dekletu sem govoril: “Rad te imam.”
In ko bil jaz fant sem njen.
Daleè, daleè je za naju pomlad,
mi za mladostjo je hudo.
A ne bi hotel sam postati spet mlad,
raje star sem, star in z njo.

Ura prepodi spomine,
“Greva spat,” zašepeta.
Trdno me pod roko prime
in s težavo vstaneva.
Ponoèi k meni se privije.
Vsak njen dotik tako poznan
mi prežene grenko misel:
Kdo od naju ostal bo sam.

Daleè, daleè je za naju pomlad,
leta prinesla so jesen.
Daleè, ko dekletu sem govoril: “Rad te imam.”
In ko bil jaz fant sem njen.
Daleè, daleè je za naju pomlad,
mi za mladostjo je hudo.
A ne bi hotel sam postati spet mlad,
raje star sem, star in z njo.

Daleè, daleè je za naju pomlad,
leta prinesla so jesen.
Daleè, ko dekletu sem govoril: “Rad te imam.”
In ko bil jaz fant sem njen.
Daleè, daleè je za naju pomlad,
mi za mladostjo je hudo.
A ne bi hotel sam postati spet mlad,
raje star sem, star in z njo.

Dve let’ in pol sva midva se ljubila,

dve let’ in pol sva midva srečna bla.

al’ božja roka naju je ločila,

sam bog ve, al’ se kdaj še vidiva.

Oj le enkrat še v svojem bi življenju

jaz rada vid’la svojga ljubega,

za njega dala rada bi življenje,

prelila zanj’ga svojo srčno kri.

Oj lipica, kjer v senci sva sedela,

drug drugemu, na prsih sva slonela,

sva slišala škrjančke žvrgoleti,

sva slišala pastirčke vriskati.

Vlado Kreslin

Sveže jutro ti drsi čez obraz,
kot običajno, kot vsakokrat.
Ta noč se izgublja v dan,
ta obraz mi jemlje san .

Ena od zvezd ti zapira oči,
kot običajno, kot že vse dni.
Da ti je žal,
je vse,
kar lahko poveš,
da ti je žal,
to je vse, kar veš.

Vse tisto, kar me zdaj straši,
vsak žarek, ki blešči v oči,
vsak dan brez mene, sam živi,
vsak vonj in vsak dih mi govori,
da te ni.

Prav čudno se mi je izšlo,
vem, tako ni bilo zmenjeno !
še včeraj življenje je obetalo,
še včeraj je vse nekam izgledalo.

Cesta zvabila me je,

da sem zapustil dom očetov in v svet odšel,

srečo iskat sem šel, zapravil sem delež svoj,

ko noč je pokrila me.

Vrnil se bom k Očetu,

v tihi domači kraj,

vem, da na hišnem pragu

srečo dobim nazaj. (2x)

Cesta zvabila me je,

da sem zapustil dom očetov in v svet odšel.

Svatovsko oblačilo mi je raztrgal svet,

zapravil sem prstan zlat.

Vrnil se bom …

Cesta zvabila me je,

da sem zapustil dom očetov in v svet odšel,

kot izgubljena ovca tavam zdaj po cestah,

utrujen in zapuščen.

Vrnil se bom …

Bom šel na planince, na strme vrhe,
bom slišal zvoniti zagorske zvone,
pa bom slišal zvoniti zagorske zvone.

Zagorski zvonovi prav milo pojo,
nemara mojo Ijubo k pogrebu neso,
pa nemara mi Ijubo k pogrebu neso.

Pa ce jo nesejo, pa le naj jo neso,
saj vec dolgo ne bode, ko pojdem za njo,
saj vec dolgo ne bode, ko pojdem za njo.

Zvoniti bom pustil, škropiti pa ne,
saj škropile jo bodo le moje solze,
saj škropile jo bodo le moje solze.

Zagreble jo bodo le moje roke,
krog groba sadil bom cvetice lepe,
krog groba sadil bom cvetice lepe.

Med lepe cvetice me naj položé,
saj vem, da mi poci na grobu srce,
saj vem, da mi poci na grobu srce.

Bojim se samote, bojim se hrepenenja,

bojim se življenja, ker ne vem več kaj je prav.

Rad bi šel po tvoji poti, rad bi ljubil kakor ti.

Res se trudim, a le človek sem,

človek sem, brez moči.

Hodim po tej poti, a moj duh je še mehak.

padam, vendar vztrajno grem naprej.

Vem, da bom napravil še na tisoče napak,

a daj mi moči za nov korak.

Kot čoln brez krmarja, kot bilka brez opore,

v nevihti življenja sem svetilnik brez luči.

Rad bi šel po tvoji poti, rad živel bi kakor ti.

Res se trudim, a le človek sem,

človek sem, brez moči.

Odp. Hodim po tej poti…

Plovi, plovi, duboko je more,
Plovi,plovi,duboko je more,
Plovi plovi,duboko je more.
Anko, ančice, dušo i srce.

Tvoje oko ko more duboko,
Tvoje oko ko more duboko.
Anko, ančice, dušo i srce moje

Ave Maria
Gratia plena
Dominus tecum
Benedicta tu in mulieribus
Et benedictus fructus ventris
Tui, Jesus
Sancta Maria
Mater Dei
Ora pro nobis peccatoribus
Nunc et in hora mortis nostrae
Amen.

Angelček varuh moj,
varuj me ti nocoj,
varuj me ti nocoj,
angelček moj.

Ti boš ob meni stal
in me boš varoval
jaz pa bom mirno spal
angelček moj.

Bog pa je stvarnik moj,
ustvaril me je na svet.
Bog pa mi daj še to noč preživet.

(Mozart)

Ave, ave verum corpus natum
Des Maria virgine
Vere pasum inmolatum
In cruce prohomine
Cujus latus perforatum
Un da fluxit et sanguine
Esto nobis prae gustatum
In mortis examine
In mortis examine

Na gradu Jable je v mrzlem januarskem večeru harfistka na prireditvi znanega podjetja začarala goste z nežnimi zvoki harfe in požela stoječe ovacije in želje po še…

V hotelu Kempinski Palace v Portorožu je zabavni bend z odlično pevko do jutranjih ur držal goste na nogah na ponovoletni – januarski zabavi svetovno znanega podjetja in požel pohvale ne le s strani naročnika in povabljenih, ampak tudi osebja hotela.

Pozdravljeni…

Muziciranje vaših izvajalcev je do konca ganilo ne le našega dekana, pač pa vse prisotne. Violinistka in solistka sta nepozabno obogatili za nas še kako pomembne dneve podelitev priznanj certifikatov in nagrad.

Še enkrat iz dna srca hvala za nepozabno muziciranje

Pozdravljeni!

Rada bi se Vam zahvalila za resnično lepo pevsko spremljavo cerkvenega obreda. Večina gostov je izjemno pohvalila tako izbor kot izvedbo pesmi. Posredujte najino zahvalo še ostalim izvajalcem

Glasba je bila po meri! Res. Notri in povsod, do kamor je segla, je muzika naredila prav lepo kuliso! Krasno pri kvartetu je bilo, da so se menjavale otožne, resne, z bolj lahkotnimi, živahnimi. Krasno. Pianist je bil mnogokrat prekinjen z raznoraznimi točkami najinih prijateljev, sicer pa je bil tudi klavir lepa, živahna, umirjena podlaga za dogajanje.

Sem zelo zadovoljna, enako ženin in kompetentni svatje. Glasba je bila prav pika na i najine poroke. Tako da res hvala! Pravzaprav sem bila mirna že vse od najinega srečanja, ker se mi je zdelo, da se nekako razumeva, kaj želim.

Spostovani,

Pisem, da se vam zahvalim za angažiranost pri pripravi glasbe za pogreb moje mame pred tednom dni v petek. Dekleti sta čudovito igrali (ne vem če prav sklanjam zato oprostite slabe slovenščine, angleščina je moj prvi jezik). Prav čudovito. In posebej hvala tistemu, ki je napisal aranžma za flavto in violino za Songbird od Fleetwood Mac-a tako rekoč čez noč. Vaša glasba je prispevala lepoto, toploto ter uteho ob drugače žalostemu dogodku za katero sem iskreno hvaležna! Naj, naj-lepša hvala. Prosim če posredujete to dekletoma, ki sta igrali. 🙂

Pozdravljeni,

vam in gospodu, ki je igral kitaro na pogrebu, se najlepše zahvaljujem za zelo lepo opravljeno delo.

Spoštovani!

Najlepše se Vam zahvaljujeva, da ste nam pomagali polepšati najlepši dogodek v najinem skupnem življenju. Še posebej pohvale Vaši pevki, ki je bila zares čudovita.

Spoštovani!

Najlepše se Vam zahvaljujeva, da ste nam pomagali polepšati najlepši dogodek v najinem skupnem življenju. Še posebej pohvale Vaši pevki, ki je bila zares čudovita.

V avli Ljubljanskih mlekarn je ob prireditvi poslovnih žensk vse zbrane navdušil s svojim žametnim glasom pevec-solist-tenorist, ki je v sodelovanju z DJ-em pričaral imenitno vzdušje, ob katerem so se zbrani za trenutek ustavili in preprosto uživali.

Na slavnostni akademiji ob podelitvi pomembnega certifikata Ekonomski fakulteti, je decembra 2009 v dvorani Ekonomske fakultete vse povabljene (med njimi dekana Univerze in dekana EF, župana MOL-a Zorana Jankoviča in ministra za gospodarstvo g. Lahovnika) najprej navdušil duet violinistke in mezzosopranistke z izvedbo pesmi Gaudeamus igitur ter dobesedno šokiral izbran program violinistke, ki je na pamet in z neverjetnim čustvenim nabojem med drugim izvedla skladbo Vittoria Monti-ja: Czardas.

Glede na uspeh in zadovoljstvo ter prejete pohvale z vseh strani, je bil orkester plesne glasbe ponovno povabljen kot osrednja glasbena točka na družabnem delu dogodka imetnikov črne kartice – Dinners, z Billom Clintonom v Cankarjevem domu konec oktobra 2009. Orkester je znova navdušil tako naročnika kot tudi vse zbrane povabljene. Orkester je izvajal plesno filmsko glasbo najbolj poznanih filmskih uspešnic zadnjih nekaj let in v štiri urnem igranju povzročil stoječe ovacije.